"Verski turizem ima v Sloveniji velik potencial"

Kaj je verski turizem in v čem se razlikuje od splošnega pojmovanja turizma?

Verski turizem najpogosteje definiramo kot obliko turizma, pri kateri so obiskovalci motivirani predvsem z verskimi, spiritualnimi ali duhovnimi razlogi, namen potovanja je obisk svetih ali romarskih krajev, udeležba na verskih obredih, festivalih ali drugih povezavah z vero oziroma religijo. To opredelitev prevzema tudi sodobna mednarodna literatura in organizacije, kot je Svetovna turistična organizacija (UNWTO), ki navaja, da gre za potovanje na destinacijo zaradi verske motivacije, lahko samostojno ali v kombinaciji z drugimi motivi, denimo kulturnimi.

Glavna razlika glede na klasični turizem je v motivaciji: pri klasičnem turizmu prevladujejo sprostitev, zabava, rekreacija ali splošne izobraževalne izkušnje, medtem ko pri verskem turizmu odločilno vlogo igra notranja potreba po duhovnem doživetju, samopreseganju ali iskanju smisla. Klasični turist izbira destinacije zaradi naravnih znamenitosti ali užitkov, verski turist pa zaradi povezave z vero, duhovnostjo in želje po duševnem miru, transformaciji ali posebni izkušnji, na primer priprošnji ob bolezni, zahvali za ozdravljenje, iskanju smisla.

Tako v Evropi kot tudi pri nas imamo zelo razvite romarske poti. Samo v Sloveniji jih je čez štirideset, od tega je enajst evropskih. Ali so romanja del verskega turizma?

Romanja so večinoma tradicionalno in mednarodno predstavljena kot del verskega turizma, čeprav motivi sodobnih romarjev najpogosteje niso povezani z religijo, temveč z iskanjem višjega smisla, odgovorov na življenjska vprašanja. Raziskave zadnjega desetletja razkrivajo, da "čisto verskih" romarjev praktično ni več, saj vsi sodobni romarji kombinirajo verske, duhovne, kulturne in osebnostne motive. Ta paradigmatska sprememba zahteva nove teoretične okvire za razumevanje sodobnega romarskega turizma, ki jih akademska skupnost, ki se ukvarja z raziskovanjem turizma, aktivno razvija. Romanja so se razvila v postsekularnem prostoru, kjer se sveto in sekularno prepletata na nove načine. Poti sv. Jakoba predstavljajo primer tovrstne transformacije, kjer tradicionalna verska infrastruktura uspešno sprejema pol milijona letnih romarjev z različnimi motivacijami. Romanje je poleg krščanskih kampov, tematskih verskih poti, pastorale v turizmu, počitnic v samostanu s turističnimi storitvami, verskih prireditev ter križarjenja z versko osnovo oblika verskega turizma, kjer je poudarjena transformativna, pešpot; začetek-izkušnja-cilj. Pogosto traja nekaj dni ali tednov, motivacija pa vključuje pokoro, odpuščanje grehov ali izpolnjevanje zaobljub. Na ravni motivacije je ločnica med "čistimi" romarji; klasična pobožnost, pokora, iskanje svetosti in "verskimi turisti", ki jih zanima predvsem kulturna in izkustvena plat obiska, lahko pa tudi druženje, raziskovanje okolja …

V Sloveniji je verski turizem razumljen kot podkategorija kulturnega turizma. V Strategiji slovenskega turizma do leta 2028 o njem tako ni zaslediti niti besede. Je tovrstno opredeljevanje verskega turizma tudi drugod.

V Sloveniji je pogosta praksa, da se verski turizem uvršča kot podkategorija kulturnega turizma, kar je razvidno iz strategij in zakonodaje. Tudi v svetovni znanstveni literaturi je ta razvrstitev pogosta – predvsem zato, ker veliko romarskih destinacij pripada kulturni dediščini, združujejo arhitekturne, zgodovinske in umetnostne elemente, ki so zanimivi za širši krog obiskovalcev. Vendar v zadnjih letih prevladuje mnenje, da je ta razvrstitev preveč reducirana: verski turizem presega zgolj kulturno dediščino, saj vključuje močno osebno izkustvo, povezavo s skupnostmi in včasih celo gospodarski razvoj revnejših območij.

Na mednarodni ravni se verski turizem obravnava kot samostojna kategorija. Združeni narodi v svojih Mednarodnih priporočilih za turistično statistiko (IRTS 2008) verski turizem/romanja uvrščajo kot samostojno kategorijo. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) prav tako priznava verski turizem kot pomembno in specifično obliko turizma. Po ocenah UNWTO letno obišče od 300 do 330 milijonov turistov ključna verska mesta, z okoli 600 milijoni nacionalnih in mednarodnih verskih potovanj po svetu. To kaže na velik pomen in specifičnost tega segmenta.

Menim, da je samostojna kategorizacija verskega turizma teoretično in praktično upravičena iz najmanj treh razlogov:  verski turizem ima edinstvene motive, ki se razlikujejo od kulturnih; medtem ko kulturni turizem temelji na spoznavanju kulture, umetnosti in zgodovine, verski turizem izhaja iz duhovnih potreb, vere in iskanja transcendence. Drugi razlog je ta, da se romarji vedejo drugače kot kulturni turisti. Njihova potovanja pogosto vključujejo posebne oblike transporta; hoje po romarskih poteh, specifične oblike nastanitve, drugačne prakse med obiskom ter posebne ritualne dejavnosti in kot tretje, verska mesta zahtevajo drugačne upravljalske pristope, ki upoštevajo duhovnost prostora, verske prakse in potrebe romarjev, kar se razlikuje od upravljanja kulturnih spomenikov.

Tudi v Sloveniji bi morali verski turizem prepoznati kot samostojno kategorijo. Ta ima svojo dinamiko, profile obiskovalcev in tudi razvojne izzive, ki niso identični s kulturnim ali naravnim turizmom.

Ali je mogoče reči, da je pri nas verski turizem šele v zametkih? Kakšni so razlogi za to?

Slovenija ima veliko število romarskih središč, dobro razvito "pešpotno" infrastrukturo in bogato versko dediščino (Brezje, Ptujska Gora, Sveta gora, Svete Višarje …), vendar jo v primerjavi z Italijo, Španijo ali Poljsko zaznamuje zelo razdrobljen, necentraliziran sistem upravljanja in promocije. Romarski urad deluje le na Brezjah; večina ostalih središč občutnejših sredstev, profesionalne promocije in upravljanja nima. Ponudba je pogosto omejena na osnovne verske vsebine; maše, procesije, manj je doživetij, izobraževalnih programov, družinskih ali mladinskih dejavnosti, kulturnih prireditev, turističnih produktov, posebej prilagojenih sodobnim obiskovalcem.  

Prav tako imamo pomanjkanje usklajene promocije, premalo je povezovanja z drugimi ponudniki, denimo prenočišča, gostinci, kulturna društva in občine večinoma ne oblikujejo skupnih ponudb, kot so paketi: romarski pohod + kulinarična izkušnja + obisk muzeja + lokalna tržnica. Prisotno je pomanjkanje inovativnih storitev in prireditev, kjer bi skladno s sodobnimi trendi oblikovali duhovne delavnice, tematske poti, izobraževanja za otroke in družine, romarske festivale. Premalo je poudarka v nacionalnih strategijah in nezadostno prepoznavanje gospodarskega potenciala.

Dodaten izziv predstavlja dejstvo, da tako slovenski kot tuji obiskovalci velikokrat obisk romarskega središča zaradi majhnosti države in dobrih prometnih povezav izvedejo v enem dnevu, kar zmanjšuje gospodarski učinek za lokalno okolje.

Kakšno vlogo pri razvoju tovrstnega turizma bi morale odigrati država in lokalne skupnosti?

Država bi morala verski turizem veliko bolj prepoznati kot priložnost, saj ta lahko spodbuja večdnevne prihode, prenočevanje, lokalno porabo in socialno kohezijo. Prispeva k ohranjanju kulturne dediščine, izboljšuje kakovost bivanja in vrača pomen podeželju. Strateške usmeritve bi morale vključevati promocijo, povezovanje z regijami, vlaganje v infrastrukturo in predvsem razvoj sodobnih programov za različne ciljne skupine; mladi, družine, starejši, tujci. V strategiji slovenskega turizma je nujno, da se verski turizem jasno umesti kot samostojni steber, vsaj na ravni produktnih skupin.

Po drugi strani so lokalne skupnosti bistvene pri promociji, ohranjanju in inovativnosti romarskih poti, ker lahko organizirajo dogodke, festivale, izobraževalne aktivnosti, pripravijo lokalne spominke in kulinarične posebnosti, ker so odgovorne za vzdrževanje poti, promocijo na spletu, sodelovanje z župnijami in pripravo interpretativnih vsebin.

Vidni so primeri dobrih praks v Avstriji, Španiji, Italiji, kjer skupnosti vzpostavljajo partnerstva med cerkvijo, turizmom, občino in podjetniki, kar omogoča celovit produkt.

Potenciala za dodatni razvoj verskega turizma v Sloveniji je še veliko, če vas dobro razumem?

Potencial je v inovativnosti, digitalizaciji, povezovanju verskega z drugimi oblikami tematskega turizma, denimo kulinarični, zeliščarski, pohodniški turizem. Priložnosti so v razvoju daljših večdnevnih tematskih pešpoti, na primer "Slovenski Camino", povezovanju večjih središč v skupne turistične itinerarje in celostnemu pristopu, ki zajame kulturno, duhovno in doživljajsko komponento.

Glede na sodobne družbene trende po iskanju smisla, umiku v naravo, meditaciji, celostnem zdravju je mogoče izredno nadgraditi ponudbo, a le z več spodbudami, podjetnostjo in sodobnim komuniciranjem. Slovenski verski turizem še ni dosegel svojega limita – omejuje ga predvsem sistemska podpora, pomanjkanje sodelovanja in sodobnih produktov.

Če sklenem: verski turizem je v svetu priznana in hitro rastoča veja turizma z mnogo pozitivnimi učinki za skupnosti in gospodarstvo. V Sloveniji imamo odlične danosti, a te še vedno večinoma ne izkoriščamo v polnem obsegu z vidika razvoja, vključenosti različnih ponudnikov in trajnostne turistične politike. Čas je za strateško prepoznavanje, profesionalizacijo in inovativnost na področju verskega turizma, ob tesnem spoštovanju duhovne dimenzije in tradicij naše dežele.